Naš in vaš, čeprav le začasni dom, se nahaja v Kosezah. Kraj je le kilometrski sprehod oddaljen od Ilirske Bistrice. Ponuja vaško mirnost in prijetno izhodišče za raziskovanje okolice, obenem pa je vpet v tranzitno mrzlico, saj čez kraj poteka pot na morje, do mejnega prehoda Jelšane in naprej do Kvarnerja, na Hrvaško.

Iz hiške stopite na vrt, iz vrta se sprehodite do bližnje reke, uživajte v opazovanju ptic in pogledu na bližnje hribovje.

Vsak kraj ima svoj hrib, a ne? Želimo si tako verjeti, ker si življenje brez hribov težko predstavljamo. Mi imamo naš Kozlek. Zbujamo se s pogledom nanj, nanj se oziramo, ko razmišljamo kam bi se odpravili, ko si želimo narave, miru ali rekreacije.

V dolini pod njim se vije reka Reka. Ja, tudi nam se zdi ime hecno! Tudi ona je na poti k morju, v Jadran se ji mudi. A dokler je z nami, ponuja zavetje in doživetje sprehajalcem, ljubiteljem kužkov, ki se v njej radi okopajo, pticam, ki tu živijo ali se ob reki le ustavijo na svojih poteh.
Kot jing in jang sta. Dopolnjujeta se. Nudita nam nežno in radodarno ravnico, v varnem zavetju trdne troglave gore.

Nahajamo se na obrobju Brkinov. Brkini so poseben svet. Nekoliko odmaknjen, sanjav, miren, gričevnat. Idealen za odkrivanje s kolesom ali kot vam ljubo.
Znani so po svojem sadju, predvsem jabolkih in slivah - čjšpah po domače. Spomladi obarvajo Brkine v belo in dehtijo s svojimi cvetočimi krošnjami. Jeseni zorijo in napolnijo domače kotle, kjer se kuha slivovka in sadjevec. Dober jabolčnik in kis sta tudi doma v Brkinih.

Ljubitelji starih, avtentičnih vasic boste tudi prišli na svoj račun. Postojte. Pokramljajte z domačini.

Potrebujete energijo gozda? Dvignite se nad mesto in nadaljujte pot proti snežniškim gozdovom. Objemite drevo, vdihnite energijo, pustite skrbi, odnesite dobro. Povzpnite se na Snežnik in se razglejte. Je danes videti morje? Kaj pa Triglav? Občutek svobode. Naj traja.

1796 m visok Snežnik je Bela gora. Mons albius so ga imenovali pisci iz davnin. Naša inspiracija, naše zavetje. Z belo kapo ali brez nje, vedno vznemirljiv, skrivnosten, navdihujoč. Njegov goli vrh se pne nad morjem jelovih in bukovih gozdov visoke kraške planote.

In ko se duša napije lepih razgledov, telo pa razgiba in naužije svežega zraka, nas v varno zavetje sprejmejo Kambrce.

Naša brunarica je pred desetletji nudila zavetje gozdarjem, ki so med pripravo drv več dni ostajali v gozdu.

Pred leti smo jo obnovili in z veseljem prebijamo čas v tem kotičku brez elektrike, brez telefonskega signala in tekoče vode.
Preprosta je, a tako topla in domača. Tu čas teče počasneje. Telo in duša si spočijeta globlje. Jo obiščete z nami? Odšli boste mirnejši in zadovoljnejši.